Sezona 2022/2023

TRIJE MILIJONI MINUT - Mestno gledališče Ljubljansko

V sredo, 12.10.2022 smo si na odru Kulturnega doma Medvode že ogledali prvo abonmajsko predstavo, TRIJE MILIJONI MINUT, v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega.

Uprizoritveno besedilo Trije milijoni minut, ki je nastalo na podlagi scenarija za film in igre 7 let (7 años) Joséja Cabeze, je priredila režiserka Barbara Hieng Samobor in igralsko zasedbo sestavila iz samih žensk – kar je posebna kakovost priredbe –, medtem ko v izvirniku nastopajo štirje moški in ena ženska. Štiri prijateljice so dolgoletne družabnice ustanoviteljice uspešnega podjetja. Poleg uspeha in mnogih skupnih spominov jih druži tudi »poslovna skrivnost«. Že nekaj časa vodijo dvojno knjigovodstvo: denar prenakazujejo v Švico in tako utajujejo davke. Nenadoma pa njihova vodja izve, da jim sledi finančna policija in da lahko agenti vsak čas zahtevajo vpogled v računalnike in druge dosjeje. Odvetnica ponudi izhod: če ena izmed družabnic prepiše zatajeni dobiček nase, bo krivda padla le nanjo. Ta, ki bi se žrtvovala, bi šla v zapor za predvidenih sedem let ter rešila preostale tri in tudi podjetje. Vznemirjena četverica najame mediatorko, ki naj bi jim pomagala doseči (spo)razumno izbiro. Elementi podjetniškega trilerja in kriminalne drame se med mediacijo sprevržejo v napeto igro psihologij.
Film 7 let je nastal v Netflixovi produkciji leta 2016 in je bil prvi film, ki ga je omenjeni spletni ponudnik video vsebin posnel v španskem jeziku. Avtor predloge José Cabeza je profesor za scenaristiko na Univerzi Rey Juan Carlos v Madridu. Filmski uspešnici je sledilo že več gledaliških priredb.

FRANČIŠEK - Mestno gledališče Ptuj

V četrtek, 17. 11. 2022 smo si na odru Kulturnega doma Medvode ogledali že drugo predstavo abonmaja Sotočje. Predstavo FRANČIŠEK, v izvedbi Mestnega gledališča Ptuj.

Frančišek Asiški je velika religiozna, mitološka, zgodovinska, umetniška figura. Obdaja ga nepresežen svetniški obstret. Postal je simbol. V stoletjih je prerasel geografsko okolje, šel je celo onkraj krščanstva, osvojil je velik del sveta. Postal je velikan, neštetokrat upodobljeni, literarizirani, mitizirani nadčlovek, tako rekoč angel, skoraj bog.
Pa vendar se za Velikim Frančiškom iz Assisija skriva nekoč zdavnaj živeči zgolj-človek z imenom Frančišek, ki je na svet in samega sebe pogledal na nov način in na nov način začel tudi živeti. Videl je onkraj materialnega, onkraj ambicije, onkraj pohlepa in poželenja. In tako živel. (Bil je, kar je nadvse pomembno, neprestano v praksi: in od sebe je zahteval največ.) In trpel. Ker se je boril. In boril se je s seboj, ne z drugimi. Jemal je nase, ne obmetaval drugih. Sprejemal je vse in vsakogar, ni delil in ni sodil. Zavedal se je, da je vsak človek en in edini, neponovljiv. Da pa smo tudi nerazdružljivo povezani. In povezani tudi z naravo (lahko bi mu rekli prvi ekolog). Vse živi, vse diha, vse je eno.
Prav ta človeški element bo ključen za našo uprizoritev. Vsi tisti momenti človeškega, ki so še kako poznani vsem nam (le da je bil Frančišek pripravljen morda iti dlje in globlje). Demitizirani, počlovečeni Frančišek torej. Frančišek, ki, kot pravi G. K. Chesterton, »ni ljubil človečnosti (nasploh), ampak človeka (vsakega posebej); tako tudi ni ljubil krščanstva, ampak Kristusa«.
Frančišek ni hotel moči in oblasti, so pa moč in oblast v njegovem imenu zlorabljali. Ni hotel spremeniti sveta, ponudil pa je način, kako je mogoče spremeniti sebe. In lasten odnos do drugih.
Razglašal je novo norost. In njegova nova norost je – ljubezen.

MADAME BOVARY - SNG Opera Balet Maribor

V soboto, 3. 12. 2022 smo si na odru SNG Opera Balet Maribor ogledali plesno predstavo Madame Bovary. Naš kulturni izlet v sklopu 3. abonmajske predstave v Mariboru, smo začeli z ogledom mesta in ga nadaljevali v razprodani gledališki dvorani.

Baletna stvaritev Madame Bovary, ki jo podpisuje mednarodno priznana in večkrat nagrajena koreografinja in režiserka Valentina Turcu, kljubuje konvencijam in presega zgolj interpretacijo Flaubertove mojstrovine. Svet Emme Bovary, ki je pravzaprav zrcalna podoba naše postfaktične družbe, je prežet z lažnimi novicami, lažno lepoto, lažnimi odnosi, z željo po odobravanju in priznanju ter s hrepenenjem po pozornosti pogosto enako banalnih in notranje praznih ljudi. Tako kot Flaubertov pretresljiv, a brezhiben literarni slog nas baletna pripoved popelje na vznemirljivo potovanje samoodkrivanja, polno kontrastov med naelektrenim spolnim vzburjenjem in otopelostjo, velikimi idejami in šibkostmi telesa. Strastna in obenem pretresljiva koreografska vizija Emminega notranjega sveta povsem ustreza Chopinovi glasbi, ki jo dopolnjuje minimalistični ambient glasbenih del Philipa Glassa. Bovaryjina neusahljiva želja po ljubezni in avanturah, njena osamljenost, neznosni dolgčas, duševna praznina in samouničujoče vedenje postanejo ključne koordinate umetniškega iskanja Valentine Turcu, ki ustvarjajo prepričljivo gledališko vzdušje nove realnosti, iz katere se Emmino življenje osvobaja zadušljivih družbenih pravil.

KDO SE BOJI VIRGINE WOOLF? - SNG Nova Gorica

V četrtek, 19. januarja smo si v dvorani Kulturnega doma Medvode ogledali 4. abonmajsko predstavo z naslovom Kdo se boji Virginie Woolf? v izvedbi SNG Nova Gorica. Predstavo je režiral Radoš Bolčina, predstava pa je odrsko premiero doživela že leta 2021.

Pozno zvečer po zabavi na fakulteti Marta, rektorjeva hči, in njen mož George, docent zgodovine, v goste povabita mlajšega profesorja Nicka in njegovo ženo Honey. ''Zabava po zabavi'' se iz ljubeznive družabne atmosfere sprevrže v krut spopad, v katerem se razgalijo trpke skrivnosti dolgoletne toksične zakonske zveze in potlačene frustracije mlajšega para. Kompleksna drama o boju med moškim in žensko ter prepletanju realnosti in iluzij se dogaja v ameriškem univerzitetnem naselju v začetku druge polovice prejšnjega stoletja, vendar je spričo lucidne analize hipokrizije finih meščanov enako vznemirljiva tudi danes.
Najslavnejša igra ameriškega dramatika Edwarda Albeeja je ob prvi izvedbi na Broadwayu razburkala javnost in doživela diametralno nasprotne odzive, kmalu pa je dosegla mednarodno slavo, še zlasti po odmevni filmski verziji z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom. Na slovenskem je bila prvič uprizorjena že dve leti po nastanku, sledilo je še pet uprizoritev, tokrat pa bo zaživela v okviru Studia, novega posebnega programa novogoriškega gledališča.
»Igra Kdo se boji Virginie Woolf? je dovršena stvaritev Edwarda Albeeja in moja prikrita ljubezen že vrsto let. Gledalcu, igralcu in režiserju pušča popolno svobodo ter v vsakomur njemu lasten odtis. Duhovita v sporočilnosti, ki jo podaja skozi absurdno komičnost situacij, se ukvarja z osnovnim vprašanjem smisla človekovega bitja in žitja. Sprašuje se tudi in predvsem: Kaj je resnica?!
Kdo ve, ali so blodnje zakonskih parov vzrok ali posledica vesoljne konfuznosti? Z ostro jezikavostjo, strašljivo izraznostjo, otroško ranljivostjo in smešno naivnostjo protagonistov je Albee svojo mojstrovino prignal do skrajnosti.«

ŽALOSTINKE IZ SRCA EVROPE - Gledališče Celje

V četrtek, 16. februarja smo si v dvorani Kulturnega doma Medvode ogledali 5. abonmajsko predstavo z naslovom Žalostinke iz srca Evrope v izvedbi Gledališča Celje. Predstavo je režiral Jari Juutinen, ki si je predstavo v Kulturnem domu Medvode tudi ogledal.

Žalostinke so poetična igra o lepoti, ljubezni in upanju.
Kristian Smeds (rojen 1970) je finski dramatik in gledališki režiser, uveljavljen tudi na evropskih odrih. Je prvi skandinavski režiser, ki je prejel evropsko gledališko nagrado New Theatrical Realities (2011), ki jo je podeljevala Evropska komisija. Njegova dramska dela so divja in energična, pisana v bogatem, poetičnem in obenem naravnem jeziku. Mogoče jih je interpretirati na vrsto načinov in jih uprizarjati s široko paleto različnih gledaliških tehnik. V Smedsovem svetu sta osebno in politično neločljivo povezana, značilna zanj pa je tudi pristna zavzetost za človeško dušo.
Poetična dramska predloga Žalostinke iz srca Evrope je nastala leta 2007. Smeds si je za izhodišče vzel roman F. M. Dostojevskega Zločin in kazen (1866). V njem glavni junak Rodion Romanovič Raskolnikov v imenu višjega cilja zagreši zločin, ga sprva zanika, nato prizna, se pokesa in začne služiti katorgo v Sibriji. Zahvaljujoč zvesti Sonji ga po izpustitvi čaka novo življenje. Dostojevski se v romanu ukvarja predvsem z vprašanji o Bogu, ljubezni, morali, zlu, trpljenju, odrešenju in človekovi svobodi.
Smeds celotno vizuro preusmeri v Raskolnikovo izvoljenko Sonjo Marmeladovo. Ona je glavna in edina junakinja, z njenimi besedami se pred nami uteleša njen oče Marmeladov, pijanec, ki hčerko sili v prostitucijo, da mu lahko plačuje pijačo, ob njem pa se utelešajo še mačeha, ki izgubi razum, Sonjini polbratje in polsestre, oderuška starka Aljona Ivanovna ter mladenič, ki lepega dne vstopi v njeno življenje s svojo veliko skrivnostjo.
Bolj kot filozofska in moralna dimenzija upravičenosti zločina ter posledično zanikanje, občutek krivde, priznanje zločina ter sprava, s katero sta obsedena Slovana Raskolnikov in Dostojevski, Skandinavca Smedsa zanima vprašanje obstrancev v sodobni Evropi. Prostitutke, pijanci, morilci, ljudje z družbenega dna – to je svet, pred katerim si tudi današnja bogata in bleščeča Evropa zatiska oči in ki zaradi rastoče revščine vse glasneje opozarja nase. Sonja in Raskolnikov bi lahko enako živela danes v kakšnem skandinavskem predmestju ali v središču Bruslja, Londona ali drugih evropskih (vele)mest, kakor sta živela v Rusiji 19. stoletja.

INDIJC GRE V BRONX - Gledališče Koper

V mesecu marcu smo si ogledali 6. abonmajsko predstavo, ki je bila zadnja v letošnji abonmajski sezoni. S predstavo Indijc hoče u Bronx so k nam prišli iz Gledališča Koper. Predstava je nastala pod režijo Renate Vidič, premierno pa je bila igrana že leta 2022.

Avtobusna postaja na Peti aveniji v New Yorku pozno ponoči. Ob vidno prestrašenem in zbeganem Indijcu, tujcu v mestu, za katerega se kmalu izkaže, da ne razume niti besede angleško, se na poti proti domu ustavita Joey in Murph, objestno razposajena fanta na začetku dvajsetih. Tujca sprva komaj opazita, toda njuna ugibanja, ali je ta zaradi tradicionalnega pokrivala »Indijc ali Turki«, iz nedolžnih šal kmalu prerastejo v posmeh, žalitev, celo fizično agresijo. Njuna igra vse bolj spominja na igro mačke z mišjo, saj izživljanje nad tujcem občasno prekineta, s čimer Gupti, tako je naslovnemu protagonistu ime, dajeta upanje, da mu bosta vendarle pomagala poiskati sina, ki živi v Bronxu. Igra doseže vrh v prizoru, ko iz telefonske govorilnice pokličeta sina, toda v trenutku, ko Gupta prevzame telefonsko slušalko, Murph prereže telefonski kabel in v znak maščevanja za svoje zavožene življenje Indijca tudi zabode. Ta okrvavljen lahko ponavlja le še besede, ki se jih spomni z »jezikovne ure« z nasilnežema: »dobrodošu« in »hvala«.
Čeprav enodejanka obravnava nasilje in njegove mehanizme, rasno nestrpnost, ksenofobijo in nezmožnost medkulturne komunikacije v ameriški družbi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, dramatik mladih nasilnežev ne prikazuje kot ulična prestopnika ali kriminalca, temveč kot luzerja s kriminalno preteklostjo, pri katerih so v procesu njune vzgoje odpovedale vse socialne ustanove. Njuna dejanja, vsako naslednje je bolj nesmiselno od predhodnega, so iracionalna, spodbuja pa jih zavedanje o lastni nepomembnosti in konfliktni spolni identiteti.